Pisal se je četrtek, 2.9.2010…bil je še rahel mrak, a vendar se je na vzhodu videlo, da bo sonce prevzelo ta dan, ko se je imel zgoditi veliki trenutek. In res so se kmalu zableščale prve kapljice rose, ki jih je sonce obsijalo, ko so počasi polzele iz listja…iz iglic…

Gorenjska, točneje Bled, avtobusna postaja. Ne kaj veliko ljudi, saj je bilo še zgodaj, le tu in tam kakšen zaspan obraz in redki avtomobili. Pa vendar je bilo nekaj avtomobilov parkiranih tam na avtobusni postaji in v teh avtomobilih je bilo veliko živahnih in prebujenih obrazov, saj so se pripeljali iz vseh koncev Slovenije, da bi lahko naredili čisto posebno stvar. Da bi omogočili nekdanjemu padalcu, sedaj na žalost paraplegiku, Goranu Todoroviću – Faci, da poleti z balonom nad Gorenjsko in se kot ptica spusti proti tlom s padalom v tandemu.

Nikakor se ni dalo zgrešiti velikega kombija in terenskega vozila s prikolicama, spremljevalnih vozil velikega balona BTC-ja. In seveda tudi ne Gregorja Trčka, ki je prišel nasproti z nasmejanim in vedrim obrazom, ki je napovedoval, da bomo storili, kar smo bili odločeni storiti. Počasi so se zbrali tudi vsi ostali, ki so ta dan prišli pomagat pri tem projektu.

V enem od avtomobilov pa je bil tudi Goran in v njegovih očeh je bilo videti rahel lesk, ki je povedal, kako želi si tega skoka iz balona, saj ga prej, ko je skakal s padalom še sam, nikoli ni imel možnosti narediti, čeprav je imel za sabo pred nesrečo, ko se mu padalo ni popolnoma odprlo, skoraj 1000 skokov. Bil je v nestrpnem pričakovanju, in pravzaprav še ni dojel, da gre tokrat zares in da se mu bodo dolgoletne sanje uresničile.

In potem se je kolona vozil končno premaknila proti Radovni…nekaj asfalta, nato pa makadam in ob cesti tabla, ki nam je sporočala, da smo že prišli v območje Triglavskega narodnega parka. Grega, star balonarski maček, je vozil prvi in seveda kaj kmalu našel čudovito jaso, kjer smo se ustavili in potem se je začelo odvijati z veliko hitrostjo. Pa vendar je bil vmes čas opaziti čudovito naravo, jaso, še vedno obdano s senco in vrhove okoli nas, kjer pa je sonček že nakazal, da nas resnično čaka lep dan. Človeka prevzame v takšnih trenutkih čisto poseben občutek, saj se lahko skoraj zliješ z naravo, svežim zrakom in vonjem po borovcih, smrekah…in ob rahlem žuborenju potočka, ki je tekel prav blizu nas…

No, tole sanjanje in predajanje naravi, je preglasil Grega z močnim glasom: »dajmo se zdaj malo zmigat«…

In res smo se zmigali. Tandem pilot Roman Pogačar, star padalski maček, ki ima za sabo preko 10 000 skokov in ki je s Faco skočil že dvakrat, ko smo lani in predlani postavljali Guinnessov rekord v skoku s padalom v tandemu s paraplegikom iz letala, ko sta obakrat skočila iz višine več kot 8000 m, je začel pripravljati Gorana za skok, ostali smo mu pomagali: Draško(Pantoni, Goranov spremljevalec) in ostali padalci, ki smo bili tam…Valentina, Matevž, Slavko, Uroš. Škljocali pa so tudi fotoaparati in vrtele so se kamere, saj je prišlo tudi nekaj novinarjev, ki so želeli o tem posebnem dogodku poročat.

Gregorjevi fantje, Blaž, Rok in meteorolog Filip, pa so pridno polnili balon, ki je postajal vse večji in večji in ko so ga postavili čisto pokonci, je bilo čudovito pogledati vse te pisane barve, ki so se vile v nebo v tej neokrnjeni naravi.

In že je napočil trenutek, ko se je bilo potrebno »vkrcati« v balon. Nadeli smo si padala in Faco varno spravili v Romanovo naročje, Grega pa je »stopil« na plin…In čisto, čisto nežno smo se odlepili od tal…Grega vsaka čast….popolnoma drugače kot v letalu, ko vse ropoče in brni, tukaj pa popolna tišina, le tu in tam se je zaslišal ogenj, ki je polnil balon iz gorilnikov, s katerimi je upravljal Grega – če bi spal, verjetno sploh ne bi vedel, da smo se odlepili od tal…

Pomahali smo vsem, ki so ostali na Zemlji, nas pa je čakal nepopisen pogled in občutek, ko smo se iz doline, kjer je bila še senca, počasi dvignili do prvih vrhov.

Zdi se mi, da mora biti človek popolnoma brez srca, če ob takšnih trenutkih ne občuti čisto eno posebno energijo, ko lahko tako iz višine gleda in spremlja te čudovite vrhove, ki jih je sonce pravkar obsijalo in se počasi, tiho dviga vedno višje, tu in tam pa so nam družbo delale ptice, ki smo jih zmotili na njihovem »koridorju«.

Zopet konec sanjarjenja, ko Grega ponovno odpre gorilnike do konca in ko se hitro dvigamo vedno višje. Pogledam obraz Face, ki dobesedno žari od zadovoljstva, ko se mu odpre pogled na Julijce in na zasneženi Triglav, ki pa mu lahko kmalu mahamo že od zgoraj, saj smo bili skoraj 1000 metrov nad njim.

Napetost je rasla, veter je nekako pihal po pričakovanjih, Grega pa je že bil na vezi z Kontrolo zračnega prometa Slovenije in nad Bohinjsko belo se je slišalo iz UHF postaje:« prosto, skok dovoljen!«

Prav poseben občutek tole, ko se tako povzpneš na rob košare balona in pogledaš navzdol…na eni strani Triglav, na drugi strani Bled, jezero, otoček…in Roman že odšteva:«smo pripravljeni?« Kamermana, ki sta snemala skok v prostem padu, mu potrdita. In potem tisti trenutek, ki malce zaustavi kri in srce tistim, ki to gledajo iz košare, nam padalcem pa požene kri in pospeši utrip srca: Roman reče: »gremo«…in že naslednji trenutek se s Faco prekucneta čez rob košare balona in naredita kar tri salte, da bi zadeva bila še bolj adrenalinska. Izkočimo seveda tudi vsi ostali (padalci, da ne bo pomote) in po 30 sekundah se nad Bohinjsko belo razprostre pet pisanih kupol padal. Nekaj lepih in strmih zavojev in čudovit pogled na Bled in jezero z otočkom, nato pa varen in zelo lep pristanek na sveže pokošenem travniku.

Faca je bil navdušen, izraz na licu je povedal vse – mislim, da je bil presrečen, saj se mu je uresničila velika želja, predvsem po zaslugi BTC-ja, ki je bil sponzor poleta, kot tudi kompletne ekipe, ki je pri tem sodelovala. Sledili so prisrčni stiski rok, ki so dali vedeti, da to morda ni bil zadnji projekt, ki smo ga delali z balonom in to ekipo.

Naj se kot organizator resnično zahvalim prav vsem, ki ste pomagali, da smo ta skok izpeljali, da je potekalo vse predvsem varno in da smo imeli čast biti v balonu z Goranom, ko se je ponovno podal in pognal v zrak.

Posebna zahvala pa gre seveda družbi BTC, ki je prisluhnila zgodbi o večnem borcu Goranu in s tem potrdila, da so v BTC-ju ljudje, ki znajo prisluhniti s srcem in dušo.

Hvala BTC, hvala Maja, hvala Grega, hvala Roman, hvala celotni ekipi…

In kot rečemo padalci: MODRO NEBO!

Slavko Perbil

*Zgodbo o skoku s padalom iz balona BTC nam je poslal Goranov slovenski prijatelj Slavko Perbil iz Maribora. Ker je v današnji družbi malo tako pozitivnih in skromnih ljudi, kot sta Goran in Slavko in ker se je podvigu pridružila družba BTC z balonom in pilotom Gregorjem Trčkom, smo se odločili, da zgodbo s posnetki naše lepe dežele iz zraka v celoti objavimo in tako delimo pozitivno energijo tudi med bralce BTC City Vodnika.