Zaradi ne prav vzpodbudnih novic o dogajanju v Rio de Janeiru
– v mislih imamo tako družbene razmere kot  organizacijo OI in
izgradnjo objektov – ste tja najbrž odpotovali v dvomih. Kakšni so vtisi
po prvih dneh bivanja v Riu?

Športni optimizem in
zaupanje v vse, kar je pozitivnega v tudi manj prijaznem okolju, je
vodilo mojega delovanja v športu, zato sem – za razliko od večine
skeptikov – v Rio dopotoval brez dvoma o uspešnosti iger. Razen
nekaterih obrobnih organizacijskih spodrsljajev, voznik službenega
vozila je na primer predolgo iskal pot od letališča do hotela, vse
ostalo poteka normalno in dopadljivo.

Kot predsednik
OKS-a ne bivate v olimpijski vasi, a vendar – kako so z življenjem v
njej zadovoljni naši tekmovalci? Kakšno je vzdušje v slovenski
reprezentanci?

S tekmovalci sem vzpostavil prvi stik ob
dvigu slovenske zastave v olimpijski vasi, na kratkem, izjemno čustvenem
dogodku, prav takšno pa je tudi vzdušje v reprezentanci – pozitivno,
izjemno tovariško in v pričakovanju prvih  nastopov, z željo po čim
boljših dosežkih.

Prve nastope slovenskih športnikov smo
lahko spremljali že dan po uradnem odprtju OI. Je za njihove treninge in
priprave na tekmovanja dobro poskrbljeno?

Po prvih
nastopih s pričakovanimi uvrstitvami – morda so bila le nekoliko večja
pričakovanja ob nastopu Damirja Dugonjiča – trenažni proces, vključno s
tekmovanji, ni bil nikoli pod vprašanjem, veliki spremembi pa sta prehod
in priprava na tekmovanja najvišjega ranga.

Verjamete, da
bo Rio de Janeiro v letih po OI znal izkoristiti olimpijske objekte? Se
lahko ponovi zgodba, ki jo poznamo iz Aten, kjer objekti nezadržno
propadajo?

Vizionarstvo, vezano na športno
infrastrukturo, ni bilo nikoli moja dobra plat ocenjevanja športnih
okvirov, ki športniku omogočajo pogoje za uspešnost, zato je moja laična
ocena, da slabše ravnanje kot z objekti, zgrajenimi za poletne OI v
Atenah, ni mogoče – tudi v Riu ne.

Se »vrednost« predsednika OKS meri tudi s tem, s koliko medaljami se z OI vrnejo njegovi tekmovalci?

Upam,
da ne! V preteklosti ni bilo težav, tudi takrat ne, ko smo se z zimskih
olimpijskih iger kar trikrat vrnili brez odličja. V Rio je z vami
pripotovalo 131 športnikov in drugih članov slovenske reprezentance,
strošek za nastop na olimpijskih igrah naj bi znašal 2.180.000 evrov in
brez sponzorjev verjetno tudi tokrat ne bi šlo. Je res, da so tuja
podjetja v slovenski šport pripravljena vložiti več kot domača?

Vaša
ugotovitev je točna, brez sponzorjev ne bi bilo slovenskega športa.
Sponzorjem Olimpijskega komiteja Slovenije sem zato iskreno hvaležen za
vso podporo. Glede vlaganja tujih sponzorjev v slovenski šport pa menim,
da je zadeva še vedno uravnotežena.

Pred dobrim letom
dni ste z družbo BTC podpisali sponzorsko pogodbo o 5-letnem sodelovanju
oz. podpori športnikom in športnim dogodkom. Je takšna podpora lahko
dodana vrednost za družbo?

Zagotovo! Podpis sponzorske
pogodbe z družbo BTC je bila ena boljših sponzorskih potez krovne
športne organizacije v Sloveniji. OKS ima v BTC Cityju tudi svoj sedež,
saj smo prepoznali gospodarsko perspektivno okolje in skupaj iščemo
sinergije.

Vrhunski športniki so eni ključnih ambasadorjev Slovenije v svetu. Bi morala država zanje bolje poskrbeti?

Poudariti
moram, da se država trudi po svojih močeh. Športnike zaposluje v
policiji, vojski in carinski upravi, tu sta še projekta štipendiranja in
sofinanciranja razvojnih programov in vse to našim športnikom veliko
pomeni. A vedno je zanje mogoče poskrbeti še bolje. Upam, da bo novi
nacionalni program športa v Republiki Sloveniji prinesel določen
napredek.

V BTC Cityju v Ljubljani smo sredi aprila odprli
Slovenski olimpijski muzej, ki ga je s svojim obiskom na dan odprtja
počastil tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, gospod
Thomas Bach. V čem vidite pomen takšnih centrov?

Njihov
pomen je predvsem in najprej v izobraževalnem smislu. Principi
Mednarodnega olimpijskega komiteja – strpnost, spoštovanje in odličnost,
še kako aktualni v današnjem času, veljajo tudi za Olimpijski komite
Slovenije. Poleg izobraževanja in informacijske vloge najširše javnosti
upam, da se bomo v olimpijskem izobraževalnem  centru čim večkrat
srečali tudi z našimi članicami, nacionalnimi panožnimi športnimi
zvezami.

Napol v šali, napol zares. Ste nosilec črnega pasu v judu in tako rekoč nepremagljivi. Se še kdaj »stepete«?

Pravega
časa za rekreacijo in redno ukvarjanje z »mojim« športom nimam. Včasih
se resda še »stepem«, a leta ne dopuščajo več judoističnih metov; borim
se bolj pri tleh, na parterju … Zelo rad pa še vedno pomagam z nasveti
koroškemu judu.

Športniki na OI v Rio de Ja neiru, ki jih podpira družba BTC

Reprezentant
Namiznoteniške zveze Slovenije Bojan Tokić, zlata judoistka Tina
Trstenjak, telovadka Teja Belak in kolesarka Polona Batagelj iz ekipe
BTC City Ljubljana. Poleg Polone so se OI udeležile tudi Azerbajdžanka
Olena Pavlukhina, Avstrijka Martina Ritter in Poljakinja Ana Plichta,
vse tri iz ženske poklicne kolesarske ekipe BTC City Ljubljana.