S petčlansko igralsko zasedbo mam se v krstni uprizoritvi komedije Še
vedno mame na oder SiTi Teatra vrača tudi Vesna Pernarčič, znova v
vlogi radožive novinarke Judite.

Besedilo Mam ste igralke,
ki igrate v predstavi, napisale same, pisanje njegovega nadaljevanja Še
vedno mame pa ste zaupale dramatičarki Jeri Ivanc. Zakaj?

Predvsem
zato, ker nismo želele narediti Mamam podobne predstave, četudi z novim
besedilom. Želele smo narediti nekaj drugačnega in zgodbi dodati
trdnejši okvir. Odločile smo se, da to nalogo zaupamo nekomu, ki se s
pisanjem ukvarja profesionalno, in Jera Ivanc, ki je nedavno tudi sama
postala mama, vse nas igralke pa zelo dobro pozna, se nam je zdela
najboljša izbira.

Ste ji pri pisanju predlagale tudi katero od svojih domislic ali duhovitosti, kakršnih v prvem delu najdemo polno?

Dogovorile
smo se, da igralke sodelujemo pri nastajanju besedila. Z Jero smo se ob
večerih pogosto srečevale in skupaj premlevale, kaj vse bi se čez leta
lahko zgodilo v življenju »mam« iz prvega dela; katera bi se lahko
ločila, katera bi lahko imela ljubimca, kaj bi bilo zanimivo in zabavno
povedati gledalcu in kakšen naj bi bil potek zgodbe. Jera je zelo dobro
ujela like iz prvega dela in v kratkem, celo rekordnem času mojstrsko
napisala v zgodbi tekoče in v dialogih duhovito besedilo. Zasnova zgodbe
in dramskega dogajanja je njena, me smo dodale – in v času vaj še
dodajamo – nekaj »ocvirkov« in anekdot.

V Še vedno mamah
mame iz prvega dela spremljamo sedem let pozneje, ko se srečujejo na
vajah za dobrodelno prireditev. Je res, da ste v drugem delu že vse
ločene in na novo »poparčkane«?

Ne bi rada preveč razkrila … Ne vse – ne!

Tudi
v drugem delu naj bi po grlih steklo kar nekaj alkohola, brez zavor,
ampak res povsem brez – izjema je le Tamara – naj bi znova stekla beseda
o seksu, dogajanje na odru naj bi bilo včasih prav po žensko kaotično,
nervozno… So Mame slovenska različica Žensk na robu živčnega zloma?

O
vzporednicah s filmom nismo razmišljale, drži pa, da Mame in Še vedno
mame zelo realno prikazujejo, kako se ženske obnašamo takrat, ko se nas
zbere več in v bližini ni pripadnikov moškega spola. V nasprotju z njimi
smo se sposobne pogovarjati o zelo različnih temah – ko se zberejo
moški, ti lahko govorijo le o nogometu in avtomobilih – in prav v teh
temah in v načinu pogovora med nami na odru se prepoznajo in se bodo
prepoznale številne gledalke. O Mamah bi zato lahko govorila kot o
stereotipu sodobne slovenske ženske srednjih let in povprečne mame
obenem.

Mame na odru na primer nenehno govorijo o seksu. Je tako tudi v realnem življenju?

Smeh.
Ja, veliko govorimo o seksu in to zagotovo bolj sproščeno kot moški!
Pustiva vnemar, kolikokrat tedensko v resnici skočimo med rjuhe, a o
spolnosti se ženske res veliko pogovarjamo in to povsem brez zavor.

Je
Judita, lik, ki ga igrate v Mamah, tudi v drugem delu še vedno tako
radoživa in misli na seks tako rekoč vedno in povsod – »na kavi, med
intervjuji, v banki, na avtobusu«?

Še vedno je radoživa
in še vedno se v svoji koži odlično počuti! Da je tudi seksualno
privlačna, dokazuje njen novi in kar nekaj let mlajši partner, da tudi
sama neizmerno uživa v seksu, pa dokazuje njena strma pisateljska pot
navzgor in nagrada, ki jo prejme za ljubezenske romane in pornografsko
literaturo.

Tako kot v prvem, naj bi bile tudi v drugem
delu vloge skoraj matematično enakovredno razdeljene, a vendar bi, tako
se vsaj zdi, lahko vašo Judito označili za glavno …

Ne
morem reči, da je moj lik glavni, lahko pa povem, da se mu v času, v
katerem se odvije zgodba, zgodi največji preobrat, podobno kot se je v
prvem delu to zgodilo Tamari, ki se je zlomila in priznala, da je
splavila, ali Jeleni, ki je na zabavi rodila. Nismo želele, da bi
katerikoli lik postal glavni, gledalec bo morda le dobil tak vtis, saj
gre za pet žensk z zelo različnimi stališči in reakcijami nanje in v teh
so nekatere bolj zadržane, druge pa le bolj glasne in zato na videz
»glavne«.

Mame v Še vedno mamah so zdaj sedem let
starejše, njihovi otroci so postali najstniki, nekateri srednješolci.
Kako dolga je pravzaprav »kariera« mame?

Ko otrok postane
najstnik, je vloga mame že v zatonu; otroci z mamami nočejo več na
morje, ne povedo jim več vsega, zahtevajo svoj mir, mame pa so dobre le
za kuhanje, pranje in »sponzoriranje«. V tem obdobju otrokovega
odraščanja se mame pogosto čutijo odrinjene, predvsem tiste, ki so vse
svoje življenje dale za svoje otroke. V sebi nenadoma občutijo veliko
praznino, ki jo poskušajo zapolniti na druge načine. Prav o tem govori
komedija Še vedno mame – o tem, kako se ženske spopadajo s starostjo,
kako v tem »mama svetu« postajajo osamljene, kako si bodo življenje
uredile naprej. Ko življenje ženske ni več usmerjeno v otroke, se
odprejo povsem druge teme.

Še vedno drži rek: majhen otrok – mali problemi, velik otrok – veliki problemi?

Nisem
vzorčen primer, saj večjih težav razen zavijanj z očmi, jezikanja in
stalnega zijanja v ekrane s svojima odraščajočima sinovoma nisem imela
(potrka na les). Če bi se morala odločiti za obdobje, ki mi je bilo kot
mami pri odraščanju sinov najboljše, je to prav zadnje obdobje; sinova
postajata samostojna, z njima se lahko že o marsičem pogovorim, vesta,
kaj so neumnosti in nevarnosti. Ja, bolj sta rasla, boljše mi je bilo z
njima.

Še vedno mame potemtakem najprej govori o ženskah, šele nato o mamah?

Kaj
pa je mama? Tudi mame so ženske, a jih zaradi materinstva prepogosto
sprejemajo z nekakšnim posmehom: »Ona je pač mama.« Vse mame smo najprej
ženske in imamo povsem enake težave, želje in potrebe kot ženske, ki
nimajo otrok. Mame smo ženske!

Komedija Še vedno mame bo
zagotovo postala uspešnica. Ste razmišljale, da bi nekoč napisale še
tretji del, v katerem bi nastopile kot babice?

O tem smo
se že pogovarjale, toda ker besedili temeljita predvsem na naših lastnih
izkušnjah, doživetjih in peripetijah, bi v zgodbo o babicah težko
vtkale del sebe. Vprašajte me čez dvajset let, takrat se bomo morda
znova našle in napisale besedilo, primerno našim letom.

Dobro
desetletje in pol ste zaposleni v Prešernovem Gledališču Kranj, pred
tem ste delali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, gostujete v
drugih gledališčih … Kako ocenjujete delo v SiTi Teatru BTC?

Morda
se sliši nenavadno, toda to gledališče ima več, kot imajo velika:
odnosi so tu bolj osebni, zaposleni delajo s srcem in čeprav država SiTi
Teatra finančno ne podpira in so sredstva, namenjena projektom, manj
razkošna kot v institucionalnih gledališčih, delo tu poteka
profesionalno. »Mame« se tukaj dobro počutimo in vemo, da bo vse, kar je
povezano z našo uprizoritvijo – v velikih gledališčih včasih stvari
uidejo iz rok – dobro opravljeno. Super je!

Miha Trefalt